Makete: 2011

Začnemo s kovičenjem, za kar pa potrebujemo načrte. Dobri načrti so v knjigi Mustangs over the Third Reich (Kagero). Ker so le-ti v merilu 1:72, jih je potrebno povečati na merilo 1:48. Razen dveh ali treh panelnih linij se načrti in maketa Tamiye popolnoma ujemajo.

Ko smo končali s kovičenjem vseh delov, odstranimo še vstopnik za zrak na levem boku motorja (prva verzija P-51D tega vstopnika še ni imela) in navrtamo luknjo na desnem boku motorja, kjer je bila odprtina za ročni zaganjač.

Maketa Tamiye predstavlja kasnejšo verzijo P-51D, ki je že imela podaljšek repnega stabilizatorja. Ker letalo LOU IV le-tega še ni imelo ga je potrebno odstraniti. Rep letala prekopiramo na lepilni trak, prenesemo na vsako polovico trupa in odvečni del odrežemo z nožem. Nastalo odprtino zakitamo. Ojačitveno oplato repa prav tako oblikujemo z nožem in kitom.

Pri figuri pilota najprej odrežemo roke, ki se držijo telesa in nog. Roke je potrebno oblikovati na novo in jih prilepimo nazaj na koncu. Na figuri pobrusimo vse pasove in druge detajle in na novo oblikujemo rešilni jopič ter padalo na hrbtu.

Na novo naredimo slušalke na čeladi, kisikovo masko, pasove padala ter varnostne pasove.

V notranjosti kabine izdelamo vse detajle na obeh rezervoarjih in detajle na elektronski opremi za oklepno ploščo. Dodamo še servisne ploščice na obeh bokih kabine ter okvirju kabinskega pokrova. Ojačitveni lok na okvirju kabinskega pokrova je potrebno navrtati z osmimi luknjami.

Letalo LOU IV je imelo še vizir starejšega tipa N-9, ki pa ni bil zanesljiv, zato so mnogi piloti tako kot Col. Thomas Christian imeli poleg še preprosto namerilno napravo. Vizir N-9 je potrebno narediti v samogradnji ker je pri maketi Tamiye samo modernejši vizir K-14A.

Strojnice na krilih naredimo v samogradnji. Tako na maketi Tamiye vse skupaj pobrusimo in naredimo ležišča za ustja strojnic, za kar lahko uporabimo kovinske perle 1,4 x 2mm (Rayher).

Same strojnice naredimo iz injekcijskih igel 0,90 mm v katere potisnemo injekcijsko iglo 0,60 mm. Ker je bila notranja strojnica v krilu potisnjena malo nazaj in ni segala iz krila tako kot drugi dve, je iz ustja segala malo širša cev za kar uporabimo iglo 1,2 mm.

Letalo LOU IV je tako kot mnogi drugi Mustangi imelo »Spifire-jevski« tip vzvratnega ogledala. Vendar to ni bilo originalno angleško, saj je bilo vzvratno ogledalo za Spitfire v premeru mnogo manjše. Vzvratno ogledalo na Mustangih je bilo v premeru torej večje in je zato tudi nosilec zanj bil močnejši. Nosilec izdelamo iz pločevine fotojedkanih delov, za samo ogledalo pa uporabimo ustrezno plastiko. Eduardov Mig-21 ima na smrečicah okrogle odlitke ravno prave oblike in dimenzije, pobrusiti jih je potrebno samo po globini.

Na rezervoarjih pod krili dodamo cevi za gorivo in distančne vijake.

Vsa letala 8. zračne armade so imela angleški tip VHF radijskih sprejemnikov. Zato je bil antenski drog enakomerno koničast, odpadla pa je tudi antenska žica od repa do kabine. Dodati je potrebno še hrbtno in repno pozicijsko luč ter repno spodnjo anteno.

10. BARVANJE

Letalo LOU IV z oznako E2-C, ki ga je pilotiral Col. T. J. J. Christian je eno najbolj kontroverznih med maketarji po svetu predvsem zaradi barv s katerimi naj bi bilo pobarvano. Edine barvne fotografije ki obstajajo, so bile narejene na enem samem poletu. S teh fotografij pa skoraj ni mogoče določiti ali gre za barvo Olive Drab, kot trdi večina, ali za zeleno ali do najbolj nemogoče, da gre za modro (govorimo seveda o barvi trupa za kabino in zgornji površini kril). Največ podatkov in fotografij o tem letalu je objavila Aircrew Remembrance Society in Tom Cleaver na internetu. Odločil sem se, da glede barv verjamem slednjemu in maketo pobarvam v skladu z njegovimi ugotovitvami.

Njegove ugotovitve so naslednje:

Letalo LOU IV je bilo sprva pobarvano z angleško temno zeleno barvo (trup za kabino, repne površine in zgornja površina kril). To barvo so poleg 361. skupine uporabljale tudi druge lovske skupine kot npr. 364. V času invazije v Normandiji je letalo dobilo I.D. črte (trup ter zgornja in spodnja površina kril) in jih obdržalo še v času po invaziji. V začetku avgusta 1944 je bila 361. lovska skupina določena, da se bo v kratkem času preselila na letališče v Franciji. Ker bi bila letala z I.D. črtami na zgornjih površinah preveč ranljiva, so le-te prebarvali z barvo Olive Drab. Na nekaterih črnobelih fotografijah sta dobro vidna dva odtenka, tako na krilu kot na trupu za kabino, v bistvu pa gre torej za dve različni barvi in sicer za temno zeleno in Olive Drab. V tem času je bila sprejeta tudi odločitev, da vsa letala 361. skupine dobijo rumene nosove, saj so do tedaj imela rumen samo spiner in ozek trak okoli nosu. Letalo LOU IV je bilo torej prvo iz skupine, ki je dobilo rumeno obarvan nos.

Navodila za barvno shemo tako pri Tamiyi kot pri AeroMaster-ju niso točna. Ker je barvna shema tudi sicer precej zahtevna je najbolje na osnovi fotografij narediti šablone. Še posebej je potrebno biti pozoren na zeleno barvo pri številki 2 na levem in črki E na desnem boku. Tudi zaključki I.D. črt niso enaki.

Naslednji problem je, da šablon ne moremo lepiti ne na srebrno, kot tudi ne na aluminijasto barvo, ker z odstranjevanjem šablone odstranjujemo tudi barvo. Zato začnemo barvati v naslednjem vrstnem redu: najprej rumena in bela, nato zelena, črna, olive drab, srebrna na spodnji strani kril in na koncu aluminijasta ( vsi Mustangi so imeli že tovarniško pobarvana krila z »semi gloss« srebrno razen »flapov«).

I.D. črte na krilih in trupu morajo biti široke 9,5 mm, na repnih površinah pa 8 mm.

11.

Nalepke Tamiye niso uporabne predvsem zaradi premajhnega napisa LOU IV (po višini) in ker črka E na desnem boku letala nima ustrezne srebrne obrobe. Nalepke Aero Masterja so glede tega prave, le napis s serijsko številko letala na levem boku pod kabino je potrebno obrezati na pravo velikost in obliko. Prava pomanjkljivost teh nalepk pa je, da so znaki v E2-C premajhni po višini za 1,5 mm - pri Tamiyi pa so premajhni za 1 mm.